Ko odstranjevanje dlak ne dojemam kot breme, je vse skupaj veliko bolj prijetno.
Odstranjevanje dlak je pri meni tema, s katero sem se začela ukvarjati že zelo zgodaj. Prvič sem si noge zdepilirala pri štirinajstih, potem ko sem sramežljivo opazila, da imajo skoraj vse sošolke že gladke noge. Uporabila sem klasično britvico, brez pravega znanja ali priprav, kar se je seveda končalo s kakšno prasko in razdraženo kožo.
Kasneje sem preizkusila skoraj vse metode odstranjevanja dlak. Epilator sem vzljubila zaradi dolgotrajnejših rezultatov, čeprav sem na začetku skoraj obupala zaradi bolečine. Spomnim se, kako sem si ob prvi uporabi želela, da bi vsaj nekoliko omilila neprijeten občutek, a po nekaj ponovitvah je postalo bolj znosno. Koža je ostala gladka tudi po več tednih, kar je bil zame velik plus.
Preizkusila sem tudi voskanje, tako doma kot v kozmetičnem salonu. Čeprav je učinek odličen, sem ugotovila, da sem preveč občutljiva na močno puljenje. Zato sem se sčasoma vrnila k epilatorju, ki mi še danes najbolj ustreza.
Zanimiva izkušnja je bila tudi preizkušanje krem za odstranjevanje dlak. Hitro sem ugotovila, da so sicer priročne, a niso najbolj primerne za mojo občutljivo kožo. Po nekaj rdečicah in srbečicah sem se odločila, da ta način ni zame.
Zadnje čase pa razmišljam o trajnejših metodah, kot je lasersko odstranjevanje dlak. Všeč mi je ideja, da bi dolgoročno odpravila potrebo po nenehni rutini, saj odstranjevanje dlak vzame kar nekaj časa in energije.
Čeprav je odstranjevanje dlak včasih neprijetno in zamudno, sem se skozi leta naučila, katera metoda najbolj ustreza moji koži in življenjskemu slogu. In to mi je dalo tudi več sproščenosti ter občutek, da skrbim za svoje dobro počutje na način, ki mi najbolj ustreza.
Sčasoma sem ugotovila tudi, da ni nujno, da odstranjevanje dlak postane obveznost. Včasih si preprosto vzamem čas zase, si pripravim sproščujočo kopel in ta del nege vključim v svoj ritual razvajanja. Ko odstranjevanje dlak ne dojemam kot breme, je vse skupaj veliko bolj prijetno.…